Izola hoteli

Med izola hoteli sem rezervirala popoln jesenski oddih

Nimam še dovolj morja, kljub temu, da je že skoraj zima, zato gledam ali imajo izola hoteli kakšno zanimivo jesensko ponudbo. Vem, da se ne bom mogla kopati, ker je morje premrzlo in tudi zunaj je premrzlo, ampak lahko sem pa vseeno vsaj tam. Morda bo vseeno sonce in se bom lahko vsaj sprehajala ob morju. Kopat se grem pa lahko v kakšen bazen. Edino to bi bilo fino, a grem čez teden, da se izognem kakšni gneči družin za otroki in podobno. Nimam nič proti njim, samo včasih pa vseeno prija biti nekje, kjer je mir.

Bolj, ko gledam, vidim, da imajo izola hoteli kar nekaj zanimivih ponudb in tudi napoved vremena je videti kar dobro v naslednjih tednih, tako, da bom najbrž našla nekaj zanimivega zase. Celo našla sem lep hotel med izola hoteli, ki ima tudi notranji bazen. Glede na to, da imajo zelo ugodne cene, sem že skoraj na tem, da rezerviram nekaj dni tam.

Po tem, ko sem nekaj dni prespala in razmislila, kdaj bi šla in za koliko časa, ter kaj bi lahko tam delala, sem se odločila, da bo tisti hotel z bazenom med izola hoteli popoln za to. Ko sem prišla tisti dan domov, sem opravila rezervacijo, ki je bila planirana čez dva tedna. Komaj čakam.

Sedaj moram samo malce bolje razmisliti, kaj bi lahko delala tam poleg tega, da se bom razvajala. Prvi dan bom zagotovo izklopila vse, da sem odrezana od sveta in sama s sabo, da se končno lahko resetiram. Po tem imam pa na še 5 dni, kjer lahko počnem praktično karkoli. Verjetno bo na vrsti tudi kaj povezano s glasbo, ker odlašam kar nekaj stvari že čisto predolgo. Po ambientu sodeč, mislim, da bo to res popolno okolje za kaj takega. In tako me čaka popoln sproščujoč in kreativni oddih, ki ga nudijo izola hoteli v jesenskem času.…

Pergole

Prijetno spalno popoldan, ki so mi ga omogočile pergole na našem vrtu

Še dobro, da imam doma pergole, ker sem zaspala na vrtu za cel dan, in če me ne bi senčile pergole, ne vem, kako bi se končalo. Zmanjkalo me je malce po kosilu, zbudila sem se pa nekaj pred sedmo zvečer. To je najmanj pet ur. Kako mi je to uspelo, ne vem, ker še nikoli nisem tako trdno spala čez dan.

Imela sem zelo naporen teden. Vsak dan sem delala več kot deset ur, ko sem prišla domov, sem imela še doma goro opravkov. Hodila sem spat okoli ene ure zjutraj in ob šestih zjutraj sem bila že pokonci. Še dobro, da imamo tako simpatičen vrt, ki ga pokrivajo pergole, da sem lahko vsaj doma delala zunaj, tudi če je bil dež, ker drugače ne bi videla nič sonca in se ne bi naužila dovolj svežega zraka. 

Končno je bila sobota in lahko sem spala malce dlje kakor čez teden. Naredila sem si zajtrk, na vrtu, ki ga pokrivajo pergole, sem si privoščila jutranji mirni ritual, vesela, da sem vse naredila čez teden in lahko vikend popolnoma uživam. Pospravila sem vrt in stanovanje, in ko sem vse uredila, sem skuhala kosilo. Po kosilu pa me je začelo zmanjkovati, zato sem odšla na vrt, da v senci, ki jo delajo pergole, zadremam na svežem zraku za kakšno uro oziroma kolikor potrebujem. Vendar sem v nasprotju s svojim pričakovanjem zaspala kakor ubita. Nekajkrat sem se sicer zbudila, ampak sem v sekundi zaspala nazaj, ker sem bila še bolj utrujena kakor, preden sem zaspala. Nato pa mi je le uspelo, da sem se zbudila, in se počasi spravila iz udobnega ležalnika. Ko sem pogledala na uro, sem opazila, da je ura že skoraj sedem. Čisto sem prebledela, ker nisem vedela, kam je šel cel dan. Ampak ker sem čutila, da sem se končno odpočila, sem se sprijaznila, da je bilo že tako namenjene. Še dobro, da so me senčile pergole, ker če ne bi bila verjetno zelo neenakomerno osončena.…

Koronavirus

Kako zelo si že želim, da koronavirus končno enkrat izgine

Ko se je vse skupaj začelo, sem bila predvsem prestrašena. Spraševala sem se, kako bo vse skupaj potekalo, sledila sem poročilom in skušala slediti vsem informacijam. Ko je vse skupaj nekaj časa trajalo, sem videla, da se je tudi moje počutje spremenilo. Nisem se več toliko smejala, nisem več vedela, kakšna bo moja prihodnost in nisem se več slišala s prijateljicami. 

 

Takrat sem si rekla, da si tega ne smem dovoliti, začela sem se truditi, da sem si naredila lepe dneve, da sem bila urejena, čeprav je moja služba potekala od doma in mi ni bilo potrebno, trudila sem se, da sem ohranjala stike s prijatelji. Nekaj časa je šlo, sedaj pa imam že vsega skupaj preko glave.

Sedaj se ne počutim dobro, bolj se čuvam, slabše je moje počutje in vem, da to ne vodi nikamor. Moram nekaj spremeniti in temu narediti konec. Že ok, da sem delala načrte za poletje, vendar jaz sem potrebovala načrt sedaj in ta trenutek. Moje bolečine so se povečale povsod. 

Imela sem bolečine:

  • V križu,
  • v kolenih,
  • pogosto me je bolela glava,
  • bila sem brez kondicije,
  • slabe volje,
  • prav nič me ni zanimalo,
  • nisem imela želj,
  • do otrok nepotrpežljiva.

Tako naprej ni šlo. Rekla sem sama sebi, da moram čim prej normalno zaživeti. Začela sem teči zgodaj zjutraj, ko so še vsi spali, ker sem le tako lahko, kajti čez dan sem morala skrbeti za gospodinjstvo, šola je potekala na daljavo, ravno tako moja služba. To je bil ta nemočni občutek, ko nisem vedela, kam vse to pelje. Zato sem začela počasi in jutranji tek mi je pomagal, da sem spet dobila nasmešek na obraz. …

Klicni center

Različne izkušnje, ki jih lahko klicni center prinese

Nikoli nisem najbolj srečna, ko kličem kakšen klicni center večjih podjetij. Običajno sem ne vem, katera v čakalni vrsti, ki se skoraj, da zdi, da, se ne premika nikamor. Ali pa niti nimajo takega sistem in samo zvoni v prazno.

Če je le možno takšnim podjetjem, pošljem elektronsko sporočilo in počakam na odgovor. Moram pa priznati, da so v večini takšni centri bolj odzivni preko različnih aplikacij za sporočila ali preko elektronskih sporočil. Zadnjič sem klicala neko zdravstveno ustanovo in sem čakala več kot eno uro, da se je klicni center odzval, ker so resnično pod udarom telefonskih klicev. Kar grozno, če pomislim. Moram pa priznati, da kamorkoli sem klicala do sedaj v zvezi s covidom, je bil vsak klicni center zelo odziven. Ampak to je vseeno najbolj aktualna in nujna stvar trenutno, kar praktično pomeni, da skoraj da mora vse potekati brezhibno.

Ne dolgo nazaj smo imeli zaplet z računi za neko podjetje. In ker je bilo to zelo veliko podjetje, smo potrebovali skoraj cel teden, da smo se uskladili. Poravnati bi morali nekaj računov, katerih nismo mogli, ker nismo prejeli računov in iz podjetja nismo mogli opraviti nakazil. Kar nisem mogla verjeti, da je zaradi razdeljenosti oddelkov, ki ga ima tisti klicni center, bilo potrebnih skoraj štiri dni, da smo prejeli račun, ki smo ga lahko poravnali. Še dobro, da ni vsak klicni center tak, saj ne vem, ali bi človek lahko karkoli uredil v doglednem času, če bi bilo kaj nujnega. So pa vsaj toliko pošteni, da upoštevajo datumov klicanja in urejanj, da ne pride do kakšnih nepotrebnih izklopov v takšnih primerih. Vsaj to. Si pa včasih tudi mislim, kaj ti bo avtomatičen sistem, ko se recimo zgodi takšna napaka in moraš potem ročno urejati stvari preko protokolov, ki so ustvarjeni za to, da ne bi kdo tega izkoriščal. Čas, da se to uredi, je pa izjemno dolg. Ampak pomembno je, da celostno klicni center odtehta zelo velik del pri pomoči strankam.…

Vnetje mehurja

Ker nisem želela vsak mesec uživati antibiotikov, sem vnetje mehurja pozdravila kar sama

Pri zgodnjih dvajsetih letih se mi je pojavilo kronično vnetje mehurja, ki mi ga tudi antibiotiki niso pozdravili za dlje kakor en mesec. Vse skupaj je trajalo približno osem mesecev vsak mesec, preden se je vse skupaj uredilo. Prvič in drugič sem šla k zdravniku po antibiotik, ampak ko se mi je še tretjič ponovilo, sem se odločila, da bom vnetje mehurja sama rešila, ker to ni peljalo nikamor.

Ko se mi je naslednjič ponovilo, sem si tako pripravila liter tople vode in dva litra čaja iz brusnic. Liter vode in liter čaja sem spila počasi po požirkih v roku ure in pol. Po tem je seveda sledilo mučno obiskovanje stranišča, saj je bil moj mehur poln tekočine. Liter toplega čaja pa sem imela še za cel dan, poleg tega pa še liter vode. Po približno pol dneva sem začutila, da se je vnetje mehurja začelo izboljševati. Prvi dan sem spila 5 litrov tekočine, razporejene čez cel dan. Naslednji dan sem pitje čaja in tople vode ponovila, kljub temu da je bilo še skoraj bolje. Sem pa spila malo manj vsega, in sicer približno štiri litre.

Tretji, dan je bilo vnetje mehurja popolnoma pozdravljeno, vendar sem v normalnih količinah čaj in toplo vodo pila še kakšen teden. Na ta način sem videla, da ne potrebujem antibiotikov, da to uredim. Najbolj pomembno mi je bilo, da ne dajem vsak mesec v svoje telo antibiotikov. Naslednje dva meseca se mi je vnetje mehurja še vsak mesec ponovilo in ponovila sem pitje vode in čaja.

Moj načrt je bil le, da če se bo to vsak mesec ponavljajo, da to uredim hitro in po naravni poti. Sem bila pa začudena, ko se mi je po petih mesecih začelo dogajati, da vnetje mehurja nisem več imela vsak mesec, ampak še nekajkrat na dva meseca, potem se pa ni več ponovilo.…

Pohodništvo

Komaj čakam toplejše dni in že delam načrte za pohode po hribih

Sama sem človek, ki ne more biti pri miru. Prejšnji mesec sem imela v službi toliko dela, da nisem imela časa zase in za svoj šport. Tako sem po enem mesecu prav čutila, kako se ne počutim dobro v svojem telesu, kako sem utrujena. Nisem mogla verjeti, koliko gibanje pripomore k boljšemu počutju.

Ker sem bila trenutno prehlajena, sem imela čas za načrte. Sestavila sem načrt, katere vse planine in vrhove bom obhodila poleti. Komaj sem čakala ta čas, ko bom lahko hodila več ur skupaj, kajti ti sprehodi malo dlje od hiše, so mi šli že pošteno na živce. 

Sem človek akcije in rada hodim dlje časa, da nekaj doživim, meni se telo šele po določenem času sprosti. Ti kratki sprehodi so bili zame veliko premalo. Kako sem uživala, ko sem pisala vrhove in planine. Že sem se videla, kako več ur hodim po hribih in kako dobro se počutim. 

Zime so zame najbolj zoprne, kajti imam občutljivo grlo in takoj, ko sem na mrazu več časa in če globoko diham, me drugi dan boli grlo in če se ne čuvam, potem se prehladim na polno in kar nekaj časa traja, da pridem spet nazaj v formo. Prav zato obožujem vroče dni, rada hodim po hribih, ko so sončni in vroči dnevi.

Najraje grem v hribe sama, vendar tokrat je koronavirus naredil svoje tudi na sinovi postavi, tako da bo tudi on letos hodil z menoj, da ne bo prepozno, ker se bodo kilogrami samo večali. Vsi skupaj bomo premagovali hribe in doline in se imeli super. Letos ne bo morja, letos bodo hribi.…

Nepremičnine na obali

Končno prišel do svoje nepremičnine na obali

Vedno sem si želel, da bi živel na morju in življenje me je vodilo v drugačne vode. Vedel pa sem, da ta želja ostaja in tako gledal, da sem prihranil vsak evro, da bom lahko enkrat šel gledat nepremičnine in si eno tudi kupil. Ta čas je prišel, ko sem šel v pokoj. Leta so tako hitro tekla, da prej enostavno nisem imela časa in zavedal sem se, da moj čas šele prihaja. 

Nisem hotel kupiti nepremičnine na hitro, hotel sem si vzeti čas in ko sem šel v pokoj sem imel čas. Trajalo je natanko eno leto iskanja prave nepremičnine zame, ker nisem hotel kupiti kar nekaj, samo da imam. Hotel sem kupiti stanovanje, ki me bo pritegnilo, ki bo že urejeno tako, da mi bo všeč. 

Ko sem naredil ta korak, sem zadihal s polnimi pljuči, čutil sem, da je prišel moj čas, ko bom lahko užival in ko mi ura ne bo več gospodar. Moji otroci so bili veseli zame, kajti še kako dobro so se zavedali, kako drage so nepremičnine na obali in kako si jo jaz želim. Seveda so vsako poletje izkoristili in prišli k meni na dopust, najlepše pri vsem tem, pa mi je bilo, ko so pri meni bili vnuki.

Imel sem čas zanje, lahko smo se se skupaj sprehajali, kopali, pogovarjali, užival sem v njihovi mladosti in rad sem jih poslušal. Ja, do nepremičnine ni bilo lahko priti in če ne bi tako varčeval leta in leta si tega ne bi mogel privoščiti. Sedaj sem srečen, kajti takšne nepremičnine so na obali veliko vredne. 

Našel sem svoj drugi dom, vsak dan uživam in vem, da je prav tako. Če sem že kdaj slabe volje, to krat hitro pozabim, ker vem, da ni vredno. Moji otroci si ne morejo privoščiti takšne nepremičnine na obali, lahko pa pridejo k meni. …