Odvetnica sem že osemnajst let in med drugim zastopam stranke v zadevah zaradi nesreč na smučiščih. Ljudje mislijo, da so to redki primeri, a vsako zimo dobim vsaj pet novih. Pri vsaki zadevi se prej ali slej pojavi vprašanje, ali je bila smučarska čelada na glavi poškodovanega ali ne.

Zakon nošenje čelade nalaga otrokom do določene starosti, za odrasle pa velja priporočilo. Na sodišču to še vedno pomeni veliko. Če je odrasel smučar brez zaščite utrpel poškodbo glave, nasprotna stran pogosto trdi, da je soodgovoren, saj bi mu smučarska čelada škodo vsaj zmanjšala.

Pred dvema letoma sem zastopala gospo, ki jo je na progi zbil prehiter smučar. Utrpela je zlom ključnice in pretres možganov. Imela je čelado, ki se je ob trku razpočila. Izvedenec je na obravnavi pojasnil, da je prav ta smučarska čelada preprečila hujšo poškodbo, morda celo trajne posledice.

Odškodnina, ki jo je stranka dobila, je bila visoka, nasprotna stran pa ni mogla trditi, da je bila neprevidna. Drugače je bilo pri gospodu, ki je padel brez čelade in si poškodoval glavo ob stebru vlečnice. Kljub temu, da je bila za nesrečo kriva slaba označitev, je sodišče njegovo odškodnino znižalo za 30%.

Strankam zato vedno svetujem enako. Čelade ne nosite le zaradi zakona, temveč zaradi sebe. In ko pride do nesreče, poškodovane opreme ne zavrzite. Razpokana smučarska čelada je dragocen dokaz, ki izvedencu pove, s kakšno silo je prišlo do udarca.

Opažam tudi, da je vedno več sporov, kjer smučarji drug drugega snemajo s kamerami na glavi. Te posnetke sodišča upoštevajo, kar je spremenilo marsikatero zadevo. Neredko se na posnetku vidi, ali je bila smučarska čelada pravilno zapeta, saj tudi to vpliva na odločitev.

Sama smučam vsako zimo, in smučarska čelada je pri tem vedno z mano. Kolegi se šalijo, da v vsakem padcu vidim novo zadevo. Morda imajo prav, a po vseh spisih, ki sem jih prebrala, vem, kako hitro se lahko dober dan na snegu konča v čakalnici bolnišnice. Moja smučarska čelada je zato zame enako samoumevna kot varnostni pas.