S katalogi sem se prvič srečala, ko sem delala v eni manjši trgovini z notranjo opremo. Spomnim se, da smo imeli na pultu cele kupe njih – debele, tanke, bleščeče, nekatere z vonjem po svežem tisku. Takrat sem jih jemala precej samoumevno. Pač, katalogi. Ampak potem sem začela opažati, da ljudje niso kar tako listali. Včasih so se pri kakšni strani ustavili, s prstom potegnili čez fotografijo in rekli: Tale kavč bi bil pa ravno pravi.

In tam sem dojela, da katalogi niso samo zbirke slik, ampak nekakšen most med idejo in nakupom. Mogoče celo nekaj bolj osebnega. Fotografija, barve, papir, vse ima vpliv. Enkrat smo menjali papir iz sijajnega na mat. In ne bi verjela, prodaja se je res povečala. Ljudje so rekli, da jim novi katalog deluje bolj ‘naraven’, manj ‘reklamni’.

Kasneje sem sodelovala pri oblikovanju enega kataloga za drugo podjetje, kjer smo vse delali na novo. Tisk, postavitev, vse. Prvič sem res razumela, koliko dela stoji za vsako stranjo. Pri vsaki fotki smo se spraševali ali ta stran zbuja občutek doma? Ali barva ozadja diha z izdelkom? In ko sem končno držela katalog v rokah, sem bila kar malo ponosna. Ni bil popoln, ampak je bil naš.

Zanimivo mi je, kako katalogi preživljajo tudi zdaj, v digitalni dobi. Na eni strani imamo splet, oglase, videe, a ljudje še vedno radi primejo nekaj fizičnega v roke. Nekaj, kar diši po barvi, kar lahko odneseš domov in listaš ob kavi.

Seveda so zdaj tudi digitalni katalogi. Ti so interaktivni, s klikom na slike, povezavami, celo videi. Ampak iskreno? Meni je še vedno ljubši tisti občutek, ko prelistaš pravi katalog. Malo šelestenja papirja, malo nostalgije, malo tistega ‘aha, tole bi pa imela’.

Ko zdaj kdo omeni kataloge, najprej pomislim na tistega prvega – debelega, težkega, z oglatim logotipom na naslovnici. Takrat sem ga morda prvič listala brez posebnega pomena, a danes vem, da se znotraj vsakega skriva več kot le izdelki. Je zgodba, ki jo podjetje pove brez besed.…