Danes je revmatoidni artritis ena najpogostejših avtoimunskih bolezni, ki prizadene predvsem sklepe, lahko pa vpliva tudi na druge organe in celotno kakovost življenja bolnika.

Gre za kronično, napredujočo bolezen, pri kateri imunski sistem pomotoma napade lastna tkiva, natančneje ovojnico sklepov. Posledica so vnetje, bolečina, oteklina in postopno propadanje sklepnega hrustanca ter kosti. Bolezen se najpogosteje pojavi med 30. in 60. letom, a lahko prizadene tudi mlajše ali starejše posameznike, pogosteje ženske kot moške. Običajno se revmatoidni artritis začne počasi, s simptomi, ki se jih bolniki pogosto sprva niti ne zavedajo. Med najpogostejšimi so jutranja okorelost, bolečina v manjših sklepih, zlasti na rokah in stopalih ter otekanje. Bolniki opisujejo tudi utrujenost, slabše počutje in občasno rahlo povišano telesno temperaturo. Sčasoma lahko vnetje postane trajno, sklepi pa se začnejo spreminjati in izgubljati svojo funkcijo. Če bolezen ni pravočasno prepoznana in zdravljena, lahko vodi v trajne deformacije in invalidnost. Danes se revmatoidni artritis zdravi veliko učinkoviteje kot v preteklosti, saj sodobna medicina ponuja več načinov za nadzor bolezni. Glavni cilj terapije je zmanjšanje vnetja, preprečevanje poškodb sklepov in izboljšanje kakovosti življenja. Najpogosteje zdravniki predpišejo zdravila, med katerimi je najpogostejši metotreksat. Ta zdravila zavirajo delovanje imunskega sistema in tako upočasnijo potek bolezni. Če klasična zdravila niso učinkovita, so na voljo biološka zdravila, ki so usmerjena v specifične molekule vnetnega procesa. Ta sodobna terapija se je izkazala za izjemno uspešno, saj lahko mnogim bolnikom omogoči skoraj normalno življenje.

Pri akutnih izbruhih bolečine pa se uporabljajo tudi protivnetna zdravila in kortikosteroidi, vendar le za krajše obdobje, zaradi njihovih stranskih učinkov. Pomemben del zdravljenja bolezni, kot je revmatoidni artritis, je tudi fizioterapija, saj pomaga ohranjati gibljivost, preprečuje zakrčene sklepe in krepi mišice, ki podpirajo sklepe. Prav tako se bolnikom svetuje zmerna telesna aktivnost, kot sta plavanje ali hoja, ter prilagoditve življenjskega sloga, na primer vzdrževanje primerne telesne teže in uravnotežena prehrana.