Plezanje je moj šport že kar nekaj let. Ko sem bila mlajša sem hodila plezat na umetne stene, ki smo jih imeli v naši telovadnici. Vse skupaj pa se je spremenilo, ko sem šla študirat v drugi kraj, kjer nisem nikogar poznala in je zame bilo vse novo. Iskala sem umetne stene in se tako vpisala v plezalni krožek. Tam sem začela hoditi enkrat na teden in ko sem spoznala ekipo, sem hodila vedno več. 

En dan je prišla ideja, da bi lahko šli skupaj na naravno steno. Tega sem se bala, ker je to zame bilo prvič. Prav zaprav nisem vedela, ali naj grem ali ne. Potem pa so mi drugi rekli, da me bodo naučili in da naj me ne bo nikar strah. Tako sem zbrala pogum in šla. Lahko rečem, da sem hrepenela po tem, ampak nikoli nisem imela te možnosti, ker sem vedno trenirala na umetnih stenah in še to bolj sama. Tukaj pa je bilo vse drugače, kajti postali smo dobri prijatelji in se začeli družiti tudi v privatnem življenju. 

Moj prvi vzpon je bil nepozaben. Kljub temu, da me je bilo strah, sem vedela, da bodo poskrbeli zame, zato sem se preputila, ker sem vedela, da bom uživala. Nisem si dovolila, da bi me premagal strah, ker bi mi bilo potem še kako žal. Resnično sem uživala in seveda me je vse skupaj tako prevzelo, da še danes, če je le možno grem enkrat na teden plezat z ekipo po naravni steni. …