Ravnokar sedim tukaj na kavi, kjer je moja priljubljena Izola restavracija in se odpravljam domov z dopusta. Ampak se mi tako zelo ne da. Najraje bi bila že tu kakšen teden in uživala v kopanju in sončenju. Sicer če sem iskrena, mi je bilo tudi to prevroče in bi raje bila kje na klimi. Ampak dokler sem na morju vsaj pomeni, da lahko uživam, in mi ni treba razmišljati o tem, kaj vse me čaka, ko pridem domov. Najraje bi pa šla nekam na dopust za en mesec.

Ko sem še nekaj časa sedela tam in se je Izola restavracija počasi praznila, sem še naprej razmišljala o tem, kako bi bilo fino, da bi bila sedaj kje na Filipinih ali pa Baliju. Tista narava mi je res fantastična. Obožujem mesta, ampak tudi naravo. Oboje mora biti pa nekaj posebnega. Res sem se pa slovenske obale kar malce naveličala. Zlasti po vseh teh zaprtjih, ko nekaj časa niti nobeden ni mogel, kam dlje odpotovati. Oziroma lahko je, ampak ne brez nešteto komplikacij. Meni se ni dalo. 

Tako se mi ni dalo nikamor, da sem si kar naročila kosilo in je bila Izola restavracija še naprej lokacija, v kateri sem sedela. Tako mi je zadišala rižota s sosednje mize kot že dolgo ne. Ne vem niti kdaj sem jo nazadnje naročila v restavraciji. To je že prav velik čudež, če sem popolnoma iskrena. Običajno naročam čisto druge stvari. 

Ko mi je Izola restavracija končno postregla naročeno rižoto, je tako zadišalo, da nisem morala počakati niti hip preden sem naredila pravi grižljaj. Ko sem jo poskusila, sem takoj okusila, da je to nekaj najboljšega, kar sem si lahko tisti trenutek naročila. Čisto nobena druga hrana ne bi mogla nadomestiti tega užitka sedaj. Takrat mi je postalo jasno, zakaj se nisem prej premaknila in mi je bila Izola restavracija privlačna za sedenje toliko časa.