Prijetno spalno popoldan, ki so mi ga omogočile pergole na našem vrtu

Še dobro, da imam doma pergole, ker sem zaspala na vrtu za cel dan, in če me ne bi senčile pergole, ne vem, kako bi se končalo. Zmanjkalo me je malce po kosilu, zbudila sem se pa nekaj pred sedmo zvečer. To je najmanj pet ur. Kako mi je to uspelo, ne vem, ker še nikoli nisem tako trdno spala čez dan.

Imela sem zelo naporen teden. Vsak dan sem delala več kot deset ur, ko sem prišla domov, sem imela še doma goro opravkov. Hodila sem spat okoli ene ure zjutraj in ob šestih zjutraj sem bila že pokonci. Še dobro, da imamo tako simpatičen vrt, ki ga pokrivajo pergole, da sem lahko vsaj doma delala zunaj, tudi če je bil dež, ker drugače ne bi videla nič sonca in se ne bi naužila dovolj svežega zraka. 

Končno je bila sobota in lahko sem spala malce dlje kakor čez teden. Naredila sem si zajtrk, na vrtu, ki ga pokrivajo pergole, sem si privoščila jutranji mirni ritual, vesela, da sem vse naredila čez teden in lahko vikend popolnoma uživam. Pospravila sem vrt in stanovanje, in ko sem vse uredila, sem skuhala kosilo. Po kosilu pa me je začelo zmanjkovati, zato sem odšla na vrt, da v senci, ki jo delajo pergole, zadremam na svežem zraku za kakšno uro oziroma kolikor potrebujem. Vendar sem v nasprotju s svojim pričakovanjem zaspala kakor ubita. Nekajkrat sem se sicer zbudila, ampak sem v sekundi zaspala nazaj, ker sem bila še bolj utrujena kakor, preden sem zaspala. Nato pa mi je le uspelo, da sem se zbudila, in se počasi spravila iz udobnega ležalnika. Ko sem pogledala na uro, sem opazila, da je ura že skoraj sedem. Čisto sem prebledela, ker nisem vedela, kam je šel cel dan. Ampak ker sem čutila, da sem se končno odpočila, sem se sprijaznila, da je bilo že tako namenjene. Še dobro, da so me senčile pergole, ker če ne bi bila verjetno zelo neenakomerno osončena.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja